Mestna občina Ljubljana je konec leta 2006 Ljubljanski grad povezala s starim mestnim jedrom s pomočjo urbane potniške transportne naprave – tirne vzpenjače. Na podlagi prostorskih in oblikovnih zahtev na občutljivi lokaciji ter dane topografije se je za najboljšo rešitev izkazala žičnica, natančneje tirna vzpenjača.

Ideja, želja in nenazadnje potreba po izgradnji tirne vzpenjače, ki bi povezovalo staro mestno jedro in Ljubljanski grad, se ni rodila v preteklih petih letih. Stara je namreč že več kot stoletje.

Zgodovina

V svojem pismu takratni Avstro-Ogrski oblasti je župan mesta Ljubljane dr. Ivan Hribar zapisal: "Ker je razgled iz dotičnih prostorov (Ljubljanskega gradu) očarovalno lep, in ker bi se sedanje senčnato dvorišče dalo prav dobro porabiti, da bi bil grad, če se napravi nanj dvigalo, po katerem bi se prišlo na vrh za kakih deset krajcarjev ali še ceneje, bil vedno – zlasti pa še poleti zvečer – prav dobro obiskovan."

V tem istem pismu, v katerem daje župan pobudo za odkup gradu, piše tudi o dogovoru o končnem ogledu za izgradnjo dvigala. To je bilo leta 1897. Ideje o prevoznem sredstvu so se še rojevale v letu 1905, nato arhitektu B. Kobetu ter E. Mihevcu. Zadnji projekt je stekel že v letu 2005, prvi potniki pa so se z vzpenjačo popeljali konec decembra 2006.

Družba JP LPT d.o.o. je s 1.1.2008 prejela v koncesijo tirno vzpenjačo na Ljubljanski grad.

Spodnja postaja vzpenjače se nahaja na Krekovem trgu, nasproti glavne tržnice.