Zgodovina Ljubljanskih tržnic

Že od zgodnjega srednjega veka so zdajšnje Plečnikove tržnice in živilski trg predstavljale središče stare Ljubljane. Bližina mostu, današnje Tromostovje, je povezovala pomembne deželne poti. S starimi rimskimi vpadnicami, lokalnimi potmi in fevdalnim gradom je vplival na mestni razvoj. Eno najstarejših naselbinskih jeder Ljubljane je bil meščanski špital, danes Kresija. V zgodnjem 14. stoletju je bilo omenjeno zavetišče za revne meščane, pa tudi špitalska cerkev sv. Elizabete. Ob potresu je bil špital porušen, na njegovem mestu je bila sezidana stavba Kresije Šenklavški kompleks je obsegal stolnico, škofijski dvorec, semenišče in nekaj manjših stavb. Za škofijo je poleg tržnih lop stalo tudi skladišče za blago tujih trgovcev, ki ga ob sejmih niso mogli prodati. Tam so bile spravljene tudi stojnice za velike letne sejme. V času Ilirskih provinc (1809-1813) je bilo sejmišče prestavljeno na današnji Krekov trg. Po letu 1814 so naredili vrsto zidanih tržnic. Leta 1842 so namesto lesenega Špitalskega mostu s prodajnimi stojnicami postavili kamnit Francov most, stojnice pa prenesli na današnjo Čopovo ulico. V začetku 20. stoletja so v območju nekdanjega vodnega stolpa naredili Zmajski most.

Ob koncu 19. stoletja so na tedenskih sejmih prodajali živila na naslednjih lokacijah:

• na nabrežju Ljubljanice v Šolskem drevoredu – prodaja perutnine in divjačine,
• na nabrežju Ljubljanice on Kresiji – prodaja kruha,
• na Pogačarjevem trgu – prodaja moke in sadja na debelo in drobno,
• med Kresijo in škofijskim dvorcem – prodaja na drobno in medu,
• na delu Pred škofijo, ki je mejil na Mestni trg – prodaja zelenjave in sadja.

Večino živil so v okviru tedenskih in dnevnih trgov prodajali na drobno pred mestno hišo.

Zaradi uvedbe tramvajske proge pred mestno hišo leta 1901 so morali osrednji trg z živili delno premestiti na bližnji Pogačarjev trg. Ta je imel vlogo branjevskega trga, kamor so premestili večino mestnih branjevk s sadjem in zelenjavo, v začetku 20. stoletja pa so ga začele obiskovati tudi kmetice. Ob nagli rasti prebivalstva Ljubljane in zaradi preobremenjenosti se je tržni prostor leta 1903 razširil v neposredno bližino na Vodnikov trg. Do tedaj so namreč porušili stari gimnazijski kompleks.

Leta 1932 je Plečnik izdelal načrt za novi ljubljanski magistrat, vendar je dala ljubljanska mestna uprava prednost gradnji novih poslopij tržnic, ki jih je Plečnik načrtoval od Kresije do Zmajskega mostu z velikim Mesarskim mostom na sredini. Nekoliko kasneje so povezali Plečnikovo Tromostovje, tržnice in Zmajski most.

Avgusta 1940 se je začela mestnim kupcem, prodajalcem in oblastem izpolnjevati dolgoletna želja po zgraditvi sodobno urejene, funkcionalne in pokrite tržnice, namenjene prodaji mesa. Projekt arhitekta Jožeta Plečnika, ki je bil končan leta 1944, je obetal to. V urbanistično-arhitekturni sklop bi sodila še pozidava obsežnega kompleksa magistrata na Vodnikovem trgu, ki bi bil v pritličju pod arkadami namenjene tudi trgovanju. Vendar ta projekt ni bil realiziran. Celota tržnic Jožeta Plečnika je ostala nespremenjena skoraj 50 let. Plečnikove tržnice so najbolj pomemben objekt v starem mestnem jedru.

Ljubljanske tržnice so po drugi svetovni vojni pridobile nov tržni prostor v kletni etaži semenišča. V obdobju 1975/76 so temeljito prenovo doživele še Plečnikove tržnice in Pogačarjev trg.

Javno podjetje Ljubljanske tržnice so bile pobudnik prenove objektov Plečnikovih tržnic, ki se je začela leta 1994, mesto Ljubljana pa je postalo soinvestitor. Z upoštevanjem spomeniškovarstvenih smernic so bile najprej odstranjene kasneje dodane prvine, ki niso bile Plečnikove. Leta 1995 je bila slovesna otvoritev prenovljenih tržnic in rešen kulturno-umetniški spomenik.

Vir:

Ljubljanske tržnice arhitekta Jožeta Plečnika, 1996 Ljubljana

N.Židov, Ljubljanski živilski trg, odsev prostora in časa (19920-1940), 1994 Ljubljana

Zgodovina Ljubljanskih tržnic